V Sloveniji je Zlati šakal prisoten že vrsto let. Po raziskavah naj bi na barju in v okolici živelo več družin. Glede na njegov način življenja, ga zelo redko vidimo in še težje fotografiramo. In prav zaradi tega mi je ujeti šakala v objektiv predstavljalo še večji izziv. Veliko koristnih nasvetov, kako to narediti, sem dobil na predavanju g. Janeza Tarmana in g. Mihe Krofla.

Moje prvo srečanje s šakalom je bilo nekoliko pravljično. Kot že velikokrat do sedaj, sem zelo zgodaj zjutraj odšel s svojim zvestim spremljevalcem Buddyem na barje. Hodila sva že kar nekaj ur in iskala divje živali. Sveže jutro se je prevesilo v vroče dopoldne in počasi  sva postajala utrujena.

Odločil sem se, da počasi kreneva proti avtu. Glede na čas in vedno večjo vročino,nisem več pričakoval in imel upanja, da bom imel še kakšno priložnost narediti dobro fotografijo. Počasi sva hodila po travniku, vzdolž grmovja in se vedno bolj približevala avtu. Kar naenkrat pa sem zaslišal poseben zvok, katerega ne znam prav dobro opisati. Bilo je nekaj med lajanjem in cviljenjem. Pogledal sem  čez travnik in opazil, da proti meni tečejo srne in za njimi, seveda po moji prvi oceni, nemški ovčar. Takoj sem se razjezil, kajti že večkrat sem bil priča prizorom, ko so lastniki psov nepremišljeno spustili svoje pse v dir za srnami, zajci in fazani.

Odložil sem fotoaparat, prijel svojega psa in iz žepa počasi potegnil sprej, kajti nisem vedel, kaj naj pričakujem. Po krajšem opazovanju sem prišel do spoznanja, da ni nikjer nobenega človeka in to mi je bilo res zelo čudno. Presenečeno sem ugotovil, da se za divjadjo ne podi nemški ovčar, temveč šakal. Srne je pregnal čez travnik in v sosednji gozd. Od mene je bil oddaljen približno 10 metrov. Ker pa me je presenetil in ga nisem pričakoval, sem za fotoaparat prijel prepozno in žal ostal brez fotografij ter jezen nase. Majhno zadoščenje sem imel samo v tem, da sem ravnal po svoji vesti in najprej zaščitil sebe in svojega psa.

Sreča se mi je nasmejala kasneje, ko sem pred kratkim ponovno odšel na barje. Vračal sem se z obhoda po barju, ko sem kar naenkrat zagledal šakala, kateri je stopil iz koruze na kolovozno pot. Oddaljen je bil približno 20 metrov. Nisem ga uspel fotografirati, kajti takoj, ko sva se srečala s pogledi, je skočil nazaj v koruzo. Začel sem razmišljati, kam se bo namenil. Odločil sem se, da se vrnem nekaj metrov nazaj do mesta, kjer se konča koruza in začne travnik. Čakal sem ga in upal, da se bo odločil in prišel na to stran. Kot sem predvideval, je točno tam prečkal travnik. Ves čas je bil v teku in zraven poskakoval, kajti trava je bila visoka in tako je imel boljši pregled nad okolico.

Žal  fotografije niso ravno vrhunske kvalitete, vendar mi predstavljajo zelo veliko zadoščenje, da sem  ga uspel sploh srečati in narediti nekaj spominskih fotografij.

Šakal se mi zdi izredno zanimiva žival in nisva si še rekla zadnje besede. Še se bova srečala!

Oglejte si še nekaj fotografij: