Plavček ali Barjanska žaba sodi v rod rjavih žab. Njena velikost doseže komaj 4-6 cm, izjemoma zraste do 8 cm. Zanimivo je, da so ponavadi samci manjši od samic. V obdobju parjenja se samci obarvajo plavo. Zaradi tega jih imenujemo Plavčki. Vse ostale dni pa je rjavi žabon enako rjav kot samička.

Spadajo v nižinsko vrsto in jih lahko vidimo v območju do nadmorske višine 260 metrov. Najdemo jih na nižinskih travnikih in poplavnih gozdovih, ob velikih rekah, kjer je veliko močvirij, mrtvic in mlak. Njihov velik sovražnik so izsuševanje terena in obdelane kmetijske površine, kjer se uporabljajo razna gnojila in kemikalije.

Odrasle žabice spolno dozorijo v tretjem letu starosti. V vodi se zadržujejo le kratek čas in sicer med razmnoževanjem od marca do aprila. Odvisno je od vremenskih razmer. Razmnoževanje ponavadi traja od 2 do 5 dni, nato pa se odrasle žabice preselijo na kopno, kjer se prehranjujejo z različnimi kopenskimi nevretenčarji. Plavčki prezimijo na kopnem, zakopani v zemlji.

V naslednjih vrsticah vam bom opisal svojo izkušnjo s Plavčki.

Že vrsto let spremljam objavljene fotografije Plavčkov. Odločil sem se, da jih tudi sam poiščem in fotografiram. To pa je lažje reči kot narediti. Iskal sem jih po barju in okolici, pa vendar neuspešno. Za to je verjetno več vzrokov. Kot prvo nisem točno poznal paritvenega rituala Plavčka in kje se zadržuje. Kot drugo pa sem jih iskal tam, kjer so za njih najslabši življenjski pogoji, se pravi ob kmetijskih površinah.

Zato sem za pomoč prosil prijatelja, ki že vrsto let opazuje in fotografira Plavčke. Po kratkem pogovoru sva se dogovorila, da me obvesti, kdaj bo pravi čas za fotografiranje in me odpelje na teren, kjer Plavčki še vedno živijo nemoteno v svojem okolju.

Glede na vremensko napoved je bil četrek idealen dan in kaj hitro sva se dogovorila, da greva poizkusiti srečo. Ko sva zgodaj zjutraj prispela na mesto fotografiranja, sva začudena opazila, da je na vodi še vedno tanka skorjica ledu. Takoj mi je bilo jasno, da je za žabice še prehladno.

Vendar sva vedela in upala, da bodo prvi sončni žarki vse skupaj močno spremenili. Postavila sva maskirne šotore, si pripravila fotografsko opremo in se prepustila čakanju na tisti trenutek. Budno sem opazoval, kdaj in kje bom opazil kakšno žabico. Čez približno pol ure zaslišim, da je prijatelj prvič sprožil fotoaparat. Takoj sem postal še bolj pozoren, kje in kaj fotografira. Moram priznati, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem daleč za robom opazil prvega samčka. Bolj ko sem z očmi preiskoval teren, bolj so kukali na površino vode kot nekakšni vodni mehurčki.

Ko pa se je dogajanje začelo stopnjevati, je bilo okoli naju kar naenkrat več kot sto žabic. Nekaj samčkov in samičk je bilo že združenih, ostali samčki pa so se v borbi za prosto samičko prerivali, odrivali in premetavali po vodi. Okoli naju je bilo polno mresta, na katerega sva zelo pazila, da ga ne poškodujeva.

Fotografiranje je bilo dokaj naporno, saj mora biti fotoaparat čim bolj na nivoju vodne gladine, zato sem zvečer kar čutil nekaj razbolelih mišic. Vendar je vsak trud neizmerno poplačan, ko pogledam enkratno fotografijo tega naravnega fenomena.

Vse skupaj je trajalo do poznega popoldneva. Naredil sem cca 700 fotografij. Ko sva zaključila, mi je prijatelj priznal, da je bil to eden boljših dni za opazovanje in fotografiranje Plavčkov. Očitno je bila sreča na moji strani.

Ponovno se mu želim zahvaliti za to enkratno izkušnjo in upam, da jo drugo leto ponoviva.