26. junija 2015 sem se v hribe podal z željo, da fotografiram kozoroge. Iz Ljubljane sem se odpeljal že ob treh ponoči. Ko so kazalci na uri kazali pol petih zjutraj, sem se že vzpenjal od koče v Vratih proti Triglavu.
Začetek poti mi je osvetljevala polna luna. Ko pa sem pripešačil do prvega večjega vzpona, me je že obsijalo jutranje sonce. Ves čas sem imel v mislih samo eno stvar in sicer ali bom tokrat imel to srečo, da v daljavi zagledam kozoroge. To je bil že moj drugi poizkus. V prvem nisem imel te sreče, uspelo mi je fotografirati samo enega svizca. Pot se mi je vlekla in bil sem zelo neučakan, kdaj bom uzrl »kralja gora«.

Ne dolgo za tem sem opazil enega mlajšega kozorogca, kateri se je pasel čisto na drugi strani doline. To je bil dober znak. Pospešil sem korak in komaj čakal, da pridem do sedla. Kajti od tam naprej se odpre prostran visokogorski travnik, na katerem se pogosto pasejo kozorogi. In res sem, že pred prihodom do sedla, opazil enega na desni strani. Z vsakim korakom sem bil bližje in bilo je vse več mladih kozorogov, med njimi pa so kraljevali stari očaki. Spremljali so moj prihod in se čisto mirno pasli. Ko sem se povzpel še kakšnih 500 metrov višje, sem se jim pridružil in se dobesedno usedel mednje. Pasli so se okoli mene, počivali in se greli v jutranjem soncu. Glede na to, da je bilo zime konec , so vsi imeli polno dela s praskanjem stare dlake s svojih hrbtov. Sonce je dodobra segrelo travnik in mladi kozorogi so pričeli vaditi borbe za samičke. Trkali so z rogovi in se prerivali toliko časa, dokler niso omagali in zaspali. Po štirih urah neprecenljivega uživanja v svetu kozorogov, sem se s polnimi karticami prelepih fotografij in praznimi baterijami moral posloviti od njih. Čakala me je še dolga pot v dolino.

Oglejte si še nekaj fotografij: