Kaj naj rečem ob teh fotografijiah? Uresničila se mi je ena največjih fotografskih želja in sicer, da sem lahko fotografiral medveda v divjini. Iskreno se zahvaljujem gospodu Miranu Žagarju in njegovim prijateljem iz LD Draga – Trava iz vasi Trava, da so mi to omogočili. Zelo prijazen gospod, velik ljubitelj živali in fotografije. V spomine sem ujel lisici in medvedko z mladičem v prekrasni naravi vasi Trava.

Moj fotografski dan se je začel s prihodom h gospodu Miranu ob 7 uri zjutraj.  Ob kavici mi je podal vse informacije, kako bo potekalo čakanje in fotografiranje medveda. Seveda je na prvem mestu varnost. Zato sem se v njegovem spremstvu odpravil do opazovalnice, kjer sem se udobno namestil in pripravil vse potrebno.  Gospod Miran mi je dal še zadnje napotke, kako se moram obnašati, biti čisto tiho in da ne smem pod nobenim pogojem zapuščati opazovalnice.

Odšel  je in začelo se je vznemirljivo čakanje. Z očmi sem bil nenehno na preži  in potrpežljivo čakal kdaj se bo kaj zgodilo. In res, kmalu so priletele šoje, brskale okoli skal ter iskale različna semena. To mi je prišlo še kako prav, saj sem si tako lahko pravilno nastavil fotoaparat glede na potrebno svetlobo in čas fotografiranja. Pomiril sem se,  kajti vedel sem, da imam fotografsko opremo  pripravljeno.

Po kakšni uri čakanja sem v bližini zaslišal šumenje. Postal sem še bolj pozoren in zagledal lisico, kako se mi približuje. Poskušal sem narediti nekaj mirnih in tihih fotografij, saj je nisem želel  preplašiti. Kmalu za  prvo lisico se je prikazala še druga, na videz je bila nekoliko mlajša. Pripravili sta mi pravi foto shuting. Hodili sta sem ter tja in iskali hrano, jaz pa sem iskoristil prav vsak trenutek njunega nastavljanja, da bi mi uspelo narediti dobro fotografijo. Zaradi uspešnega začetka, sem v sebi  začutil neizmerno zadovoljstvo. A  še vedno  sem bil zelo napet,  ker nisem vedel ali se bo medved prikazal ali ne. Čakal sem in čakal…

Okoli četrte  ure popoldan pa se je začelo nekaj dogajati. Šoje in brglezi, kateri so prej brezskrbno preletavali nebo, so odleteli. Lisički sta postali nemirni in  pogledovali v isto smer. Vedel sem, da se bo nekaj zgodilo. Kar na enkrat je vse utihnilo. Sonce se je spustilo že zelo nizko. Zagledal sem medvedko, veličastno  in spoštovanja vzbujajočo, kako počasi prihaja po robu gozda, tam, kjer se gozd strmo spusti v dolino Kolpe.

Bila je zelo previdna in nezaupljiva, saj je imela ob sebi mladiča. Ves čas je dvigala nos, vohala in pregledovala, če je varno. Posvetila sta se iskanju hrane. Približala sta se mi na cca 10 metrov, mladič pa je prišel še nekoliko bližje. Nenehno sta  pogledovala proti opazovalnici, v kateri sem se nahajal. Imel sem občutek, da zelo dobro vesta,  da opazovalnica ni prazna. Mladič se je postavljal na zadnje tace, da bi tako bolje videl in vohal . Te edinstvene občutke je težko opisati. Ni me bilo strah, vseeno  pa sem zaradi vznemirjenosti  čutil drhtenje svojih rok. Na začetku kar nisem mogel držati fotoaparata pri miru, potem pa sem se nekoliko umiril, začel sem uživati  v pogledu na prekrasni živali ter fotografiral, dokler mi je svetloba dopuščala. Medveda sta se počasi odpravila nazaj v smer od koder sta prišla, saj se je že začelo temniti.

Presrečen in poln adrenalina sem poklical gospoda Mirana, da me je prišel iskati. Vso pot domov sem v mislih obujal današnji dogodek in prišel do zaključka, da je bilo vredno čakati dolgih 8 ur brez premikanja in govorjenja. To je potrebno doživeti,  z besedami se tega občutka in zadovoljstva ne da opisati . Upam, da se mi še enkrat nasmehne sreča in da bom lahko to še enkrat doživel in ponovil.

Še enkrat iskrena hvala gospodu Miranu Žagarju za nepozabne utrinke.

Oglejte si še nekaj fotografij: