Zelo dolgo je bila moja velika želja fotografirati skrivnostno belo kraljico naših gora, belko.

“V Sloveniji živi v alpskem svetu nad zgornjo gozdno mejo, torej v Julijskih Alpah, Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. Pri nas je belka na splošno maloštevilna, zato spada med trajno zavarovane vrste. Belka se hrani s semeni, plodovi, poganjki, popki, listi, poleti pa tudi s hrano živalskega izvora (žuželke in druge male živali). Belka meri približno 34–41 cm in tehta od 350–600 g. Zanjo je značilna izrazita prilagoditev na življenjsko okolje (sneg), saj sta samec in samica pozimi bele barve”.

Želja po fotografiranju belke je v meni tlela že kar nekaj let. Vsakič, ko sem opazil fotografije belke, sem razmišljal, kdaj jo bom uspel fotografirati. In tako sem prejšnji teden začel načrtovati odhod v hribe. Pozanimal sem se, kje bi lahko bile, kje so jih že videli, kako se oglašajo in na kakšnem terenu jih iskati. Glede na to, da jih je res zelo malo, to ni ravno lahko. Pripravil sem vse nujno potrebne stvari za odhod v hribe in seveda najpomembnejše – vso fotografsko opremo.

Ker načrtovane poti še nisem poznal, sem se odločil, da bom na pot odšel takoj ob svitu. V nasprotnem primeru pa bi se povzpel že po temi, da bi lahko na vrhu pričakal sončni vzhod. Po 3 urah zelo strmega vzpona, sem prišel na področje, kjer bi lahko bile belke. Napeto sem poslušal, če bi jih kje slišal, močno izostril vid, da bi jih le kje opazil. Stopal sem počasi in previdno, da s svojo hojo nisem povzročal preveč hrupa. V daljavi se je iz megle bohotil mogočni Triglav z okolico. Megla je prekrivala vso dolino, jaz pa sem imel to srečo, da sem bil nad meglenim pasom in sem lahko te prečudovite hribe opazoval v vsej njihovi lepoti. Modro nebo so preletavale radovedne kavke. Vse je bilo kot v raju, samo belke še nisem uspel najti. Nenadoma pa sem v daljavi zaslišal zanimivo in nenavadno oglašanje. To bi lahko bila belka, sem takoj pomisli. Odpravil sem se v smer, iz katere je prihajalo oglašanje. Že po nekaj metrih je tik ob mojih nogah vzletela in odletela v daljavo. V prvem trenutku sem bil vesel, da sem jo videl, istočasno pa razočaran, da jo nisem opazil, ko je bila še na tleh. Postal sem še previdnejši, premikal sem se čisto lahkotno, skoraj neslišno. Natančno sem preiskal vsako skalo ter zaplato trave. Minilo je nekaj minut in zgodba se je ponovila. Očitno sem se ji zelo približal, saj je ponovno vzletela in se spustila v dolino. Postal sem zaskrbljen, saj sem se začel zavedati, da če se bo ta vzorec nadaljeval, bom domov odšel brez fotografij. Pomaknil sem se še nekoliko naprej, se usedel na večjo skalo ter skozi objektiv pregledoval teren. Iskal sem, kje bi se lahko skrivala. In končno sem jo zagledal v daljavi, kako se skriva ob manjši skali in me opazuje. Vznemirjen in s tresočimi rokami sem uspel narediti nekaj prvih fotografij.

Nekoliko sem se pomiril in začel skrbno načrtovati, kako se ji bom čim bolj približal in iz katerega zornega kota bodo pogoji za fotografiranje najboljši. Premikal sem se počasi in sproti opazoval reakcije belke. Bila je presenetljivo mirna, pa vendar me je vseskozi budno opazovala. Uspel sem se ji približati na razdaljo 7-8 metrov. Stisnil sem se ob manjšo skalo, na katero sem naslonil težak objektiv in v lepem okolju nemalokrat pritisnil na sprožilec. Sprva me je samo mirno opazovala, pogledovala sem ter tja, nato pa se je začela pasti kot, da me ne bi bilo. Dobil sem občutek, da jo sploh ne motim. Spremljal in fotografiral sem vsak njen korak.

Kar pa je v gorah povsem normalno in pogosto, je v nekaj minutah krasno modro nebo prekrila megla, ki se je dvignila iz doline. Izkoristil sem magični učinek megle in naredil še nekaj fotografij v megli. Megla pa očitno tudi belki ni bila pogodu, saj je vzletela in izginila v gosti megli. Poslal sem ji še poljub v slovo in se naravi zahvalil za tako enkratno doživetje.

Zelo zadovoljen sem se podal v dolino. Pot nazaj je bila dolga, vendar sem z mislimi na prečudovit dan pot prehodil z lahkoto. Komaj sem čakal, da se usedem za računalnik in pogledam nastale fotografije.