Začetek marca je čas, ko se večkrat sprehodim po Barju in spremljam, kdaj se bodo pričele pariti barjanske žabice, imenovane plavčki. Začetek parjenja je odvisen od vremenskih pogojev. Ker se je narava letos zbudila nekoliko prej, se je tudi paritveni ples pričel, kar dva tedna prej kot običajno.

Glede na izkušnje preteklih let, sem se letos na ta proces zelo dobro pripravil. Pomembna je fotografska oprema, zelo nizko in kvalitetno stojalo, ne sme pa manjkati topla in mehka podlaga za ležanje, saj fotografiranje lahko traja tudi več ur. Fotografiranje plavčkov predstavlja velik izziv, saj so zelo redki, poleg tega pa je zelo malo lokacij, kjer se še vedno uspešno parijo. Nanje vplivajo številni negativni vplivi iz okolja, poleg tega pa svoje naredimo tudi fotografi s pretiranim približevanjem.

Prav zato sem omenil kvalitetno fotografsko opremo. Večji, kot je objektiv, bolj si lahko oddaljen od žabic in posledično jih s tem manj motiš pri njihovem opravilu. Predvsem pa se obnašajo bolj naravno. Že sam prihod na mesto mora biti počasen, tih, neopazen. Tudi fotografi se moramo držati čim bolj zase in biti čim bolj neopazni ter nemoteči.

Pozno popoldan sem šel preverit, kakšna je situacija in ugotovil, da so plavčki že zelo aktivni. Opazil sem kar nekaj fotografov in se odločil, da se vrnem naslednji dan v zgodnejših urah.

Oblečen v maskirna oblačila in s pripravljeno fotografsko opremo sem se čisto počasi približal mlaki. V jutranji tišini so bili plavčki že v elementu – veselo so godli in se parili. Do mesta, na katerem sem želel fotografirati, sem se pomikal tiho, da bi jih čim manj motil in plašil. Ležalno podlago sem položil nekaj metrov od roba mlake, se ulegel, postavil fotoaparat in obmiroval. Moj neopazni prihod je obrodil sadove, saj so nemoteno godli, se premetavati in borili za svojo samičko. Očitno sem bil res neopazen, saj so se mi približali na razdaljo 2-3 metre.

Ker imam v svoji zbirki že kar veliko fotografij plavčkov iz preteklih sezon, sem se odločil, da bom poiskal in počakal samo na res posebne trenutke. Svoj čar pa je dodala tudi posebna svetloba, ki se je spreminjala iz minute v minuto. Zjutraj je bilo še nekoliko oblačno, a kaj kmalu so se izza oblakov pokazali prvi sončni žarki. Nastopil je čaroben trenutek. Sam, čista tišina, godenje plavčkov in čarobna svetloba. Plavčki so bili zelo aktivni. Trenutkov, zaradi katerih sem prišel, je bilo nešteto. Lako rečem, da je bil popoln dan.

Sam »v svojem svetu« sem bil skoraj 4 ure, nato pa se mi je dokaj tiho približal prvi fotograf, se namestil in začel fotografirati. Oba sva spoštovala naravo in dvorjenje plavčkov, zato nisva bila moteča. Nato pa se je pričelo zbirati vedno več fotografov, nekateri žal preglasni, kar je bilo moteče za ostale fotografe in predvsem za žabice. Prišli so hrupno, se pogovarjali med seboj, preverjali situacijo z roba mlake in s tem plašili žabice.

Idiličnega miru je bilo s tem konec, tako za plavčke kot tudi zame. Pospravil sem svojo opremo in tiho odšel. Naredil sem okoli 1800 fotografij, na nekatere sem zelo ponosen.

Ko sem se vračal proti avtu, sem ves čas razmišljal, da če želiš biti pravi naravoslovni fotograf, moraš spoštovati naravo!

Doma sem pregledal in uredil narejene fotografije. Prišel sem do zaključka, da se obzirnost do narave in živali vedno povrne.

Vabim vas k ogledu mojih fotografij, kot dodatek pa sva s sinom pripravila še video posnetek. Hvala, da ste prebrali moj blog. Vesel bom vsakega komentarja.