Kadar se odpravimo v gorski svet, občasno srečamo tudi zanimivega predstavnika alpskih živali, svizca. Je eden izmed največjih glodavcev v družini veveric, zraste do 60 cm in tehta do 8 kg. Ima zelo močne noge z močnimi kremplji. Krasi ga rumenorjava dlaka in sivkasta glava. Njegova vid in sluh sta zelo izostrena. Posebna značilnost svizca je, da ob nevarnosti močno zapiska in vse svizce v okolici opozori na bližajočo se nevarnost.

Svizci živijo v velikih skupinah, ki štejejo do 15 živali. Samica skoti od 3 do 5 mladičev. V zemljo si izkopljejo rove, v katerih prenočujejo, prezimijo in se skrivajo pred plenilci. Zimsko spanje oziroma hibernacija traja 5-6 mesecev. Njihovi naravni sovražniki so planinski orel, krokar, ris, lisice in kune.

Svizci so rastlinojedi, jedo zelene dele rastlin, semena in podzemne dele. Živijo izključno v gorah, na višini 1200–2800 m. Najbolj jim ustrezajo odprti planinski travniki z dovolj globokimi tlemi.

Alpskega svizca sem povsem naključno ujel v objektiv že nekajkrat, ko sem fotografiral kozoroge, tokrat pa sem se odpravil na planino Pecol v Italiji z namenom, da fotografiram prav njega. Pri nas svizca najpogosteje srečamo v Julijskih Alpah in Karavankah.

Kako se mu približamo?

Njihov varnostni sistem opazovanja in opozarjanja med svizci je pravi iziv za fotografa. Prav počasi sem se približeval področju, kjer je največ rovov. Ko sem se jim približal na razdaljo 15-20 metrov, sem se spustil na kolena in se jim prav počasi in previdno poizkusil približati. Vsekakor nisem ostal neopažen, vmes sem slišal tudi kakšen opozorilni žvižg. Pa vendar niso zbežali, budno so spremljali moje približevanje. Uspel sem se jim približati na kakšnih 6-8 metrov, ulegel sem se na tla in počasi pripravil fotoaparat. Fotografiral sem z občutkom, počasi, brez rafalov in odvečnega hrupa. Naredil sem prve fotografije, svizec pa je stal čisto mirno in me opazoval, kar pa za fotografa in dobro fotografijo ni najbolje.

Moja prisotnost ni zmotila njihovega vsakdana, svizec se je začel čistiti, pretegovati in popravljati svoj rov. Malo je skočil nazaj v rov in se hitro vrnil. Kaj kmalu ga je iz istega rova prišla pozdraviti tudi njegova družinica. Ko sem se ozrl okoli sebe, sem zagledal še veliko njegovih kosmatih prijateljev, ki so se nastavljali mojemu fotoaparatu. Budno so me spremljali in opazovali iz vseh strani.

Imel sem že kar lepo zbirko prekrasnih fotografij, ko je prišlo še najboljše. Opazil sem, da sta iz luknje prišla dva mlada svizca in se začela igrati. Postavljala sta se na zadnje noge, se prerivala in drug drugega prevračala na hrbet. Tekala sta sem ter tja in se grizla. Nabirala sta izkušnje, ki jima bodo prišle prav v boju za samice, ko bosta v tretjem letu starosti spolno dozorela.

Z vsem kar sem videl in fotografiral, sem bil zelo zadovoljen. Odločil sem se, da počasi odidem proti domu. Ko pa sem se ozrl nazaj, sem samo nekaj metrov stran na skali uzrl Navadno postovko. Še nekajkrat sem pritisnil na sprožilec in že me je opazila in odletela.

Dan je bil več kot uspešen. Ker pa na planino Pecol nisem prišel sam, z menoj je bil tudi sin Patrik, bo v spomin na ta čudoviti in nepozaben dan v kratkem pripravil video, saj je dogajanje tudi posnel.

Lepo je bilo in z veseljem se bova še kdaj vrnila.